Glasbena in baletna šola Karola Pahorja Ptuj

Godala

violina

Violina

Filip Feguš

Vita Tement

Simon Peter Feguš

viola

Viola

Vita Tement

Violončelo

Jernej Feguš

Kontrabas

Gaiser Herman

Godalni instrumenti se uvrščajo med najpomembnejše instrumente, ki jih zasledimo v različnih orkestrskih zasedbah. Lahko rečemo, da godalni instrumenti tvorijo jedro vsakega orkestra. Zelo lepo pa zvenijo godala tudi solistično ali pa v manjših skupinah oziroma komornih zasedbah. Zaradi svojega lepega zvoka in velikih izraznih možnosti so skozi zgodovino pa vse do današnjih dni skladatelji še posebej cenili godalne instrumente. Za godala so skoraj brez izjeme napisali svoje najboljše skladbe. Se pa godala včasih pojavijo tudi v drugih glasbenih zvrsteh, celo v pop ali rock glasbi.

V skupino godal spadajo naslednji instrumenti: violina, viola, violončelo in kontrabas. Najmanjša od naštetih instrumentov je violina, ki tudi zveni najvišje. Violini po videzu enaka, le da je instrument malo večji, je viola. Na violo igramo s popolnoma enako tehniko kot na violino, ker pa je sam instrument malo večji, lahko zaigramo na violo še nekaj nižjih tonov. Naslednji član družine godal je violončelo, ki je že precej večji od violine in viole, zato pa zveni še veliko nižje od obeh prejšnji instrumentov. Prav tako se tehnika igranja na violončelo precej razlikuje, igramo ga namreč lahko izključno sede. Največji instrument med godali pa je seveda kontrabas, iz katerega izvabimo resnično zelo zelo nizke tone.

Kot je običajno med družinskimi člani, so si tudi godala po videzu precej podobna med seboj. Vsi instrumenti imajo votlo leseno telo, v katerem nastane zvok, imajo dolg vrat in na koncu lepo izdelano glavo. In seveda vsi imajo strune, po katerim igramo bodisi z lokom, kar ustvari lepe dolge tone, lahko pa strune tudi, podobno kot pri kitari, »brenkamo«. Takšen način igranja imenujemo z italijansko besedo pizzicato (izg.: picikato). Z brenkanjem pa dobimo kratke in nekoliko tišje tone.

Na naši glasbeni šoli se otroci lahko učijo igranja na violino, violo in na violončelo. Priporočljiva starost za začetek igranja instrumenta je 6 do 7 let. Ko otroci osvojijo dovolj znanja na instrumentu, se lahko vključijo v šolski godalni orkester pa tudi v različne komorne skupine. Od 5. razreda dalje pa sta orkester in komorna igra obvezna predmeta po učnem načrtu, ki ju morajo obiskovati vsi učenci.

Violončelo

Violončelo (skrajšano čelo) spada v družino godal in se je v svoji sedanji podobi oblikoval v 16. stoletju. Ima štiri strune, ki so uglašene po kvintnem krogu – C;G;D;A.

Sestavljen je iz glave, vratu in trupa. Glavo sestavljajo zaključek inštrumenta, t.i. polž, vijačnica in vijaki za uglaševanje. Vrat vključuje ubiralko, ob katero se s prsti pritiskajo strune, s čimer se spreminja višina tonov. Na sredini pokrova je postavljena lesena kobilica, ki podpira strune in pomaga pri nastanku zvoka, saj vibrira med tem, ko z lokom drsimo prek strun. Violončelo običajne velikosti je celinski (4/4). Otroci običajno igrajo manjša violončela, najpogosteje tričetrtinski (3/4), polovinski (2/4) in četrtinski (1/4), obstajajo pa seveda tudi še manjše velikosti.

Najprej se je pri igranju držal med koleni, šele 1860 je D. Popper uporabil konico, s katero je uprt v tla. Njegov dolgoletni “predhodnik” viola da gamba je bil spremljevalni in solistični inštrument. V 17. stoletju se violončelo pojavlja kot orkestralni inštrument in se kot solistični še vedno uporablja viola da gamba. Zaradi večjih tehničnih zmožnosti in boljšega zvena začenja prevladovati viola da gambo, ki pa se s svojim nežnim in zastrtim tonom ni mogla meriti z violončelom. In tako se do tedaj samo orkestralni inštrument počasi razvije v solističnega. V tem času se pojavljajo že tudi prve skladbe za violončelo in leta 1741 se v Parizu pojavi tudi prvi učbenik zanj. Z leti se je razvil v virtuozen inštrument, za katerega so pisali mnogi znani skladatelji. Violončelo je nepogrešljiv inštrument v orkestrih, različnih komornih skupinah in kot solistični inštrument.

Ob rednem obiskovanju pouka  je zelo pomembno tudi vsakodnevno vadenje doma. Otroci redno nastopajo na internih in javnih nastopih, vključujejo pa se tudi v razne komorne skupine, ter godalni orkester. Po končani nižji stopnji šolanja si učenci pridobijo osnovno tehnično znanje ter ritmično in tonsko urejenost, tako da so sposobni igrati solistično, v komornih zasedbah oziroma v šolskem orkestru ter se samostojno naučiti lažje skladbe. Nekateri pa nadaljujejo šolanje tudi na srednji stopnji.

Violina

Violina je sestavljena iz glave, vratu in trupa. Na glavi so polž in vijaki za uglaševanje strun. Violina ima štiri strune. Na vratu je ubiralka, ob katero s prsti pritiskamo strune, s čimer spreminjamo višino tonov. V trupu violine, ki je votel, nastane zvok. Za igranje instrumenta uporabljamo posebno palico, ki se imenuje lok, na katero je napeta konjska žima. Zvok nastane tako, da z lokom vlečemo po strunah. Drugi način igranja je pa tako imenovani pizzicato, pri katerem po strunah brenkamo s prsti, podobno kot pri kitari.

Najstarejšo znano violino je izdelal Andrea Amati leta 1555. Zaradi svojega lepega zvoka je violina hitro postala priljubljen instrument, tako da so vsi največji skladatelji pisali praviloma svoje najboljše skladbe prav za violino. Ta instrument je prav tako eden osnovnih instrumentov simfoničnega orkestra. Najslavnejše delavnice izdelovalcev violin so v mestu Cremona v severni Italiji. Med izdelovalci pa sta najbolj znana Stradivari in Guarneri, katerih violine so danes vredne več milijonov dolarjev.

Priporočljiva starost za začetek igranja violine je 6 do 7 let.

Viola

Kadar v glasbeni šoli rečemo »viola«, s tem ne mislimo vijola barve. Viola je namreč inštrument, ki sodi v skupino godal. Družina violin je potrebovala drug inštrument, da bi bil v ravnovesje njihovemu visokemu tonu, zato se je okrog leta 1530 pojavila viola. Viola zveni temneje kot violina. Namesto visoko-zveneče strune E, najdemo na violi nizko-zvenečo struno C.  V skladbi, ki nosi naslov Harold v Italiji, napisal pa jo je skladatelj Hector Berlioz, lahko slišimo odličen solo za violo. Napisan je bil za znanega violinista – Paganinija. Nič nenavadnega ni, da violinisti igrajo violo. Tehnika igranja na inštrument je namreč precej podobna, vendar pa so za razliko od violine (kjer so note zapisane v violinskem ključu), pri violi note zapisane v altovskem in violinskem ključu. Učenje inštrumenta viole poteka na podoben način kot pri violini. V zadnjih sto letih se je viola zelo uveljavila kot solističen inštrument. Da se prepričate o lepoti njene barve tona, lahko prisluhnete na primer Schubertovi Arpeggione Sonati, ki jo lahko izvaja tako viola kot tudi njen sorodnik – violončelo. Ali pa Viola Sonati, ki jo je napisal Mikhail Glinka. Vam je zvok viole všeč? Vabljeni k vpisu.

Kontrabas

Učenci Glasbene Šole Karol Pahor Ptuj

Accessibility
'